Preproste oblike, izbrani materiali, veliko svetlobe in premišljene podrobnosti. Naj vas navduši notranjost praškega stanovanja iz 70. let prejšnjega stoletja naše menedžerke za kategorijo kavčev Karol.
Navdihnil vas bo njen edinstven slog, njeni nasveti pa vam bodo pomagali pri ustvarjanju minimalističnega interiera.
Stanovanje sem kupila pred osmimi leti in v prvih letih sem morala skleniti kar nekaj kompromisov. Zato sem se čez nekaj časa lotila večje prenove. Na srečo mi ni bilo treba spreminjati razporeditve. Ker so mi kakovostna tla, vrata in kuhinja zelo pomembni, so šli moji prihranki najprej v ta področja. Od začetka sem se mogla zadovoljiti z osnovno opremo, nato pa sem postopoma dodajala več pohištva in dodatkov.
Ko sem kupila stanovanje, nisem imela jasne ideje, opremljala sem ga sproti. Vedela sem le, da notranjosti ne želim zasnovati okrog televizorja.
Čeprav sem perfekcionist, se mi zdi, da mi "popravljanje" ne gre ravno dobro. Uživam sicer v tem, da ugotavljam, katere blazine in dodatke izbrati, vendar to ni moja najmočnejša stran. Poleg tega sem nagnjena k temu, da se lahko preveč fiksiram na določen material in barvo, zato moram biti pri tem previdna.
Rada imam, da so stvari avtentične. Vse, kar je videti kot les, je v resnici les.
Minimalističen, z elementi stila skandi in brez imitacij. Ne maram približkov, na to sem zelo občutljiva. Rada imam, da so stvari avtentične. Vse, kar je videti kot les, je v resnici les.
Skušala sem se približati notranjosti stanovanjskih hiš iz 70. let prejšnjega stoletja. Hkrati sem želela to estetiko nadgraditi s pohištvom in dodatki. Drug pomemben vidik pa je bila prilagodljivost. Posamezni kosi so morali biti zato ne le lepi, temveč tudi praktični. Tako sta bila raztegljiva miza in raztegljiv kavč jasna izbira.
Svoj čas najraje preživljam za jedilno mizo z dobro hrano v družinskem ali prijateljskem krogu. In ker imam raztegljivo mizo, se k njej udobno lahko namesti devet ljudi.
Pri načrtovanju kuhinje sem sprejela nekaj kompromisov, ki jih zdaj obžalujem. V planu sem imela čiste linije, vendar se povsod ni izšlo tako, kot sem si želela.
Rada potujem, zato se rada obdajam s stvarmi, ki me spominjajo na ta doživetja. Nekateri dodatki so še pospravljeni v garaži in čakajo na svoj čas, druge sem že ponosno razstavila, npr. plakati iz Vietnama, münchenske galerije in berlinskega skvota ali povečana fotografija s Šrilanke, pa tudi košare iz Gambije ali rezalne deske iz Porta.
Še en ljub predmet je plakat s koncerta Patti Smith, ki je tudi opomin na moč žensk. Potem pa tudi Teulat komode in dodatki znamke Zone iz Bonami. Nimam pa nobenega sanjskega predmeta. Rada se prepustim navdihu in se nato odločim, ali se stvar prilega stanovanju. Raje sanjam o hiši, stenah, arhitekturi ...
Stalno nekaj spreminjam in menim, da stanovanje ni nikoli zares dokončano. Vendar gre običajno za malenkosti. Le v spalnici še vedno načrtujem večje spremembe.
Veliko svetlobe. Želela sem si stanovanje, v katerem je dnevna soba obrnjena proti zahodu, spalnica pa proti vzhodu. Tukaj je ravno obratno, a kljub temu je stanovanje polno svetlobe. Prav zato mi je všeč. Prejšnjemu lastniku pripisujem veliko zaslug za to. Na račun kuhinje je povečal kopalnico in za ločitev prostorov uporabil stekleno steno. To je bila odlična zamisel. Ne samo, da kopalnica dobi veliko dnevne svetlobe, ampak je tudi zanimiv detajl notranjega oblikovanja.
Najprej bi si verjetno privoščila stanovanje ali hišo s primerno teraso, na katero bi lahko postavila veliko jedilno mizo.
Hmmm, sem menedžerka kategorije kavčev, kajne? Torej kavč! (smeh) V resnici pa bi se verjetno odločila za kakšno DIY preobrazbo. Tako kot sem to storila s svojo kopalnico.
Velik izziv je bila odstranitev vgradne garderobne omare v predsobi. Sprva sem jo želela obdržati, vendar mi je bilo med prenovo všeč, da je bilo v njej prostora za fotelj s komodo. Čeprav sem tako zgubila veliko prostora za shranjevanje in se posledično znebila veliko oblačil, mi ni žal.